Današnje naravne in kulturne dediščine mesta Sežana bi zagotovo ne
bilo v taki obliki, če bi se ne združilo kar nekaj srečnih naključij
v razvoju dogodkov in pripomoglo k temu, da je danes Sežana kulturno
bogata tudi z zelenjem in različnimi vrstami rastlin. Nekatere so
avtohtone, druge, in teh ni malo, pa so eksoti, ki so jih bogati trgovci
in njihovi kapitani prinašali iz dežel, v katere so pluli.
Sežana
je zrasla na križišču poti med morjem in zaledjem na eni strani, na
drugi pa med Goriško in Istro. Prav tu sta se obe poti križali in
prav tu je bila nekako najnižja točka med obema hriboma - Taborom
na severu in Planino na severovzhodu. Z obeh hribov, ki ne dosegata
nadmorske višine 500 metrov, se je stekala voda v veliko kotanjo,
ki je tvorila naravni kal, ki so ga prebivalci še poglobili in pridobili
veliko vodno površino, ki je služila za napajanje živine in zlasti
vprežnih živali. Danes je na tem mestu pod zemljo ogromen vodnjak.
Ob
tem velikem kalu so zrasla pomembna poslopja. Najprej omenimo cerkev,
ki je združevala prebivalce Gradišča, naselja izpod Tabora in Vidmašča,
naselja izpod Planine. Sežana je imela najprej kapelico, šele pozneje
cerkev, ki so jo postavili člani verske skupnosti "fraternitas
S. Crucis de Sexana", kot nam pričajo dokumenti iz leta 1440.
Cerkev, skoraj identična cerkvi v Šmarjah pri Sežani, so zgradili
leta 1509 in je bila posvečena Svetemu križu. Cerkev so od leta 1862,
ko je Sežana postala župnija, posvečena svetemu Martinu škofu, povečali
in ji dali današnjo podobo. V cerkvi je znamenita oltarna slika, na
kateri je za levega angela domnevno bila model Franja Guličeva, rojena
Malenšek - Koširjeva, velika ljubezen pisatelja Frana Levstika.
Sežani
je dal pomemben zagon prihod grofa Petača, ki si je ob cerkvi postavil
poslopje, saj so mu grad Schwarzeneg v Brkinih leta 1713 uporni kmetje
zažgali. Pozneje je poslopje, v katerem je bila tudi sodnija, dal
pošti. S prihodom grofa Petača je Sežana tako postala središče grofije.
S
posodobitvijo "cesarske ceste" od Dunaja do Trsta pa je
Sežana pridobila tudi "status" pomembne furmanske postojanke
in je imela čez dvajset furmanskih gostiln. Od začetka 18. stoletja
torej se začne Sežana intenzivneje razvijati. Številni bogati tržaški
meščani si v Sežani gradijo svoje vile. Vsaka vila ima tudi svoj vrt,
ki se navadno deli na vrt v pravem pomenu besede tudi s sadnim drevjem
in parkovni del, ki prav pri družini Scaramanga doseže konec 19. stoletja
skoraj zavidljiv položaj enega najbolje urejenih in s posebnimi rastlinami
zasajenih parkov v takratni avstro-ogrski monarhiji. Še danes si je
ta botanični park vredno ogledati.
Menda
je najstarejša krčma v Sežani stala na mestu, kjer se nahaja nekdanji
hotel Triglav (danes apartmaji), ki se je v letu 1815 razvila v hotel
"Tri krone", ki je bil dolga leta zelo čislan hotel. V njem
so večkrat prebivali visoki gostje. Nasproti stoji krasen spomenik
padlim borcem v drugi svetovni vojni. Trije kipi predstavljajo: suženjstvo,
upor in svobodo. Ko so leta 1509 zgradili novo cerkev, so prestavili
tudi pokopališče. To je na severovzhodu Sežane in na njem je pokopanih
nekaj znanih mož. Na starem delu pokopališča so tako družinski grobovi
Pollayev, znanih županov, okrajnih glavarjev in graditeljev Južne
železnice v njenem "Kraškem delu" od Pivke do Trsta, pa
njihovih najožjih sorodnikov Mahorčičev, prav tako znanih županov,
trgovcev in kletarjev, pa Rebcev, družin Štolfa in Malalan ter drugih,
posamezni spomeniki pa so postavljeni recimo kontraadmiralu Karlu
Ritterju von Schafferju, tajniku cesarja Maksimiljana, slikarju Ivanu
Varlu, pesnici Ruži Petelin, sežanskemu dobrotniku Reyerju, na novejšem
pokopališču pa leži mogočna skala-spomenik v Sežani umrlemu tržaškemu
slikarju Avgustu Černigoju. Za civilnim pokopališčem je v Sežani tudi
vojaško pokopališče, kjer so pokopani vojaki, padli v prvi svetovni
vojni.
Predno
se zavije na sejmišče, si je vredno ogledati današnjo moderno stavbo
sežanske upravne enote ter občinsko stavbo (nekdanjo Scaramangajevo
vilo; v bližini se nahaja tudi znan botanični park, katerega lastnik
je bil tržaški ladjar Scaramanga). Na območju sejmišča so bili nekoč
znani konjski sejmi in sejmi živine. Pogled proti cerkvi nam razkrije
tipično kraško uličico, na koncu katere je nekoč kraljeval občinski
urad. Kompleks hiš ob tej uličici je pripadal Pollayem, oziroma Mahorčičem,
ki so poleg dveh furmanskih gostiln imeli tudi veliko klet, izdelano
v letu 1864. Kompleks je danes v lasti zadruge Vinakras.
Skoraj
pravokotno na Sejmiško pot teče Levstikova ulica, v spomin na Frana
Levstika in na Franjo Guličevo - Koširjevo, ki je bila gostilničarka
v Sežani in je bila članica številnih, zlasti ženskih, slovenskih
društev. Pot, ki pelje pod Taborom, nosi prav tako ime: Pod Taborom.
Tu lahko govorimo o pravi kraški arhitekturi - o pravem kraškem jedru.
Dvoprekatno jamo so prebivalci spremenili v vodnjak - štirno in nad
njo zgradili črpalno utico. Na koncu ozke uličice desno se je v mali
hišici rodil Jože Pahor. Končal je učiteljišče in postal eden najpomembnejših
slovenskih učiteljev med obema vojnama, zlasti v času fašizma. Poleg
tega, da je bil urednik Učiteljskega lista, je bil tudi pisatelj.
V vseh svojih delih nam riše trdo življenje naših ljudi v različnih
zgodovinskih obdobjih. Na drugi strani ceste še stoji hiša pisateljice
Mare Husu, ki, žal, ni dočakala konca druge svetovne vojne. Ubili
so jo Nemci v Banja Luki (BiH) v silvestrski noči 1943 na novo leto
1944. Gradišče, kot se ta del mesta imenuje, je nastalo verjetno najprej.
Na hribu Tabor je bilo nekoč prazgodovinsko gradišče. Pozneje so sam
vrh še utrjevali in je bil v starem veku pomembna utrdba. V 18. stoletju
pa so bile na vrhu hriba samo še razvaline.
Sežana
se je ponovno začela hitreje razvijati pozno po drugi svetovni vojni
(po letu 1953), ko je bila dokončno potrjena meja z Italijo. Od tedaj
se vse bolj širi in razvija. Danes nam zastira pogled na "Stari
grad" cela vrsta stolpičev in stavb, ki skupaj s poštnim in bančnim
poslopjem ter parkirnim prostorom ob mestnem vodnjaku, posvečenem
veliki pridobitvi za celotni Sežanski Kras - izgradnji 34 kilometrov
dolgega Brestoviškega vodovoda, tvorijo trg, nekakšno novejše mestno
središče. "Stari grad" je bilo novejše poslopje grofa Petača
in je po izumrtju sežanske veje grofov poslopje s posestvom menjalo
več lastnikov. Eden zadnjih, baron Economo, je užival v urejenosti
okolja. Pravijo, da je bilo v parkovnem delu posestva nekaj tisoč
različnih vrtnic. Včasih so govorili, da je izpod poslopja vodil tajen
rov na skoraj sam vrh Tabora. Poleg Starega gradu stoji še stavba,
naslednica prvega zavoda za pogozdovanje Krasa, ki ga je ustanovil
Josip Ressel, da bi omilil pogled na strahovito sklano in pusto pokrajino
in ji s pogozdovanjem s črnim borom dal nekoliko bolj zelen videz
in ji povrnil vsaj skromno plast zemlje.
Prav
odličen in z burjo bogat sežanski zrak in bori so bili tisti, ki so
v prvi polovici 20. stoletja Italijanom dali idejo, da bi ob vznožju
Tabora zgradili nekakšen počitniški dom, kar so tudi uresničili leta
1938. Druga svetovna vojna je stavbo spremenila v bolnišnico, kar
je še danes. Nemški vojaki so za poslopjem začeli dolbsti dokaj veliko
zaklonišče, kjer danes izvajajo speleoterapijo in tako pomagajo bolniko
z astmo in drugimi pljučnimi boleznimi. Po vojni so stavbo v celoti
prenovili, uredili park in ob stanovanjih zdravnikov izdelali izjemno
lepo škarpo, na suho zidano iz kraškega kamna.
Sežano
je v letu 1857 dokončana Južna železnica od Dunaja do Trsta resda
razpolovila na dva dela, vendar je poslopje železniške postaje pomaknila
daleč od takratnega središča Sežane v smeri proti Trstu, kjer je danes
nov poslovni del mesta. To je narekovalo tudi prestavitev avtobusne
postaje, ki je našla svoje mesto v neposredni bližini železniške postaje
in nad katero se dviga upravno poslopje enega nekdanjih močnejših
gradbenih podjetij pri nas - SGP Kraški zidar, ki pa je, tako kot
ostali veliki gradbinci v času krize, propadlo. Bližnji hotel Tabor
(tel. 05 7344003) stoji na mestu, kjer je nekoč stala hišica in mali
buffet, rojstna hiša pisatelja, poeta in borca za pravice malih ljudi
z italijanskega juga - Danila Dolcija, čigar mati je bila Slovenka,
oče pa Italijan. Za hišico je bilo posestvo Paximadi, ki ga je pozneje
kupil brat lastnika tržaške destilerije Stock. Dve popolnoma enaki
vili z vrtom, od katerih je ena postala upravno poslopje podjetja
Jadran, sta s svojim vrtom v času nemške okupacije od 1943 dalje bili
glavni štab nemških enot "Kraških lovcev". Območje severovzhodno
od železniške postaje pa je postalo šolsko, športno, ter ob izgradnji
kulturnega centra (Kosovelov dom), tudi kulturno središče mesta.
Od
tu pelje cesta naprej mimo poslopja sodišča, zgrajenega leta 1892
in mimo parka Lužešče. V davnih časih je bilo tu sejmišče. Danes je
v parku majhen spomenik padlim. Tudi poslopje stare osnovne šole na
Bazoviški cesti (danes Ljudska univerza) sodi v razcvet Sežane v zadnjem
delu 19. stoletja. V njej je ravnateljeval Anton Kosovel. Tu so se
rodili vsi Kosovelovi otroci, ki so veliko prispevali k narodnemu
dvigu Primorcev in Slovencev. Zlasti to velja za Srečka Kosovela,
avantgardnega pesnika njegove dobe. Njemu je posvečena spominska soba
v stavbi. Ko se povzpnemo po cesti v smeri proti Lipici, na most nad
železniško progo, lahko pod Planino vidimo hišo, v kateri je živel
Peter Kozler, takratni sežanski notar, ki je izdelal "Zemljovid
slovenskih dežel" že v letu 1853, izdan pa je bil deset let pozneje,
na njem so upodobljene dežele, kjer so takrat govorili pretežno slovensko.
Ob izidu zemljevida mu je oče umrl. Zato je odšel v Ljubljano, kjer
je s sorodniki ustanovil pivovarno Union.
Po
Krpanovi poti gremo proti Vidmašču. Predzadnja hiša na koncu Krpanove
poti je rojstna hiša gledališke igralke Eme Starc. Vidmašče pa je
bil kraj z vaškim vodnjakom in stičišče starih poti, med njimi tudi
stare cesarske poti od Dunaja proti Lipici, kjer je cesar s svojim
dvorom večkrat potoval.
Dolžina
mestne učne poti je približno 5 km, primerna kot sprehajalna pot,
ki traja skoraj 1.5 ure, pod vodniškim vodstvom pa 2 uri ali tudi
več. ..::Kontakt::..
