V orleškem so se pred nedavnim zbrali številni ljubitelji jamarskih izzivov in jamarskih lepot, da bi prisluhnili Ludviku in Mateju Husuju. Očetu in sinu, ki sta vsak zase in skupaj predala nam in zanamcem vpogled v čudesa Krasa. Jamarski izzivi so v tem, da bi odkrili, kaj se skriva pod našimi nogami, želeli pa so tudi izkazati dobrodošlico “kar dvajsetim ljudem, ki so se v zadnjih letih priselili v Orlek.” Tako je povod za srečanje opisal predsednik Društva za razvoj Orleka Andrej Granier.

Da je Ludvik Husu vpisan v zgodovino kot zaščitnik in promotor Krasa, priča poimenovanje Ludvikove učne poti s predstavitvijo simbolov Krasa, pa tudi Ludvikova jama, v kateri je našel 12.000 let stare kosti rosomaha. Pomembne dosežke beleži tudi kot planinec, gasilec in veteran osamosvojitvene vojne.

Zbrane je očaral s posnetki Krausove jame, Netopirjeve jame z očarljivimi “ježki,” Tomaževe jame, v kateri ga je spremljal takrat šele dvanajstletni Matej, Bergevčeve jame s 33.000 let starimi in že zasiganimi kostmi stepskega bizona in z vznemirljivimi kapniki “špageti.” Zanimiv je bil prikaz starega železničarskega kanala z vodovodom za Gornje Ležeče. Ta vodovod je napajal tudi Orlek in je deloval vse do odprtja vodovoda iz Brestovice leta 1984.

Ob fotografijah lipiških konj je Ludvik povedal, da je kal v Lipici edini, ki še danes služi napajanju konj. Kot ljubiteljski fotograf je požel veliko navdušenje s fotografijo vodoravnih zaledenelih kapnikov na Nanosu in s fantastičnim sončnim vzhodom nad Kokoško.

V drugem delu se je predstavil Matej Husu, odličen balinar in predsednik motokluba Sneta sekira Orlek. Kot pomembno odkritje je predstavil po njem imenovano Matejevo jamo ob meji. Do odkritja so pripeljala njegova vztrajna iskanja predelov, kjer v naravi piha zrak iz špranj. V bližini te jame je zaznal tudi močno pihanje na italijanski strani.

Skupna globina nove jame je 175 metrov, dolžina 300 metrov, 50 metrov je dolžina vhodnega dela. Skupina prijateljev, s katerimi je jamo raziskoval, je potrebovala veliko opreme. Na koncu rova je okno, prikazano na odlični fotografiji. Ob njenih stenah je bilo - na sodobnih vrveh za plezanje - male možičke jamarje komaj videti. Na dnu dvorane, ki je velika kot nogometno igrišče in visoka nad 100 m, sta dve možni nadaljevanji, ki jamarje izzivata za nova odkrivanja. Jame na globini 300 m so sestavni del kraškega vodonosnika, ki ga moramo neokrnjenega ohraniti našim zanamcem.

Izrečena je bila tudi pohvala Jamarskemu društvu Sežana (JDS) ob sedemdesetletnici delovanja. V JDS je bilo izvedenega ogromno prostovoljnega dela, premalo pa je zanimanja za raziskovalno delo, kar jamarske navdušence skrbi. Radi bi namreč raziskali podzemlje od Škocjanskih jam do morja. Stroške raziskav pokrivajo iz svojega žepa.