Sto let, odkar se je rodil pesnik ljubezni in Krasa Ciril Zlobec
Pred natanko stoletjem se je rodil pesnik, prevajalec, novinar in akademik Ciril Zlobec. Ob tej priložnosti so v njegovi domači občini Sežana v amfiteatru Kosovelovega doma pripravili pesniški koncert.
Na koncertu so nastopili Maja Blagovič, Tjaša Bucik, Aleksander Ipavec - Ipo, Vesna Jevnikar, Vladimir Jurc, Tinkara Kovač, Gojmir Lešnjak - Gojc in Ana Mezgec. Glas Zlobca, ki je bil tudi častni občan Sežane, ostaja zapisan v besedi, ljubezni in človeški pokončnosti, so zapisali.
Sedem let je od tega, ko je slovenski književni prostor užalostila novica o slovesu Cirila Zlobca, pesnika, romanopisca publicista, prevajalca, novinarja, urednika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in nekdanjega politika.
Podpisal je okoli 30 zbirk poezije in postal znan kot pesnik ljubezni. V slovenski kulturni spomin se je vtisnil že z intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom. Poleg vrste pesniških zbirk je pozneje izdal še dva romana, več knjig esejev in publicistike. Prevajal je tudi imena svetovne literature, med drugim Danteja Alighierija, Leopardija, Carduccija in Quasimoda,
Med njegove pesniške zbirke spadajo Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1989), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Mojih sedemdeset (1995), Skoraj himna (1995) in Ti-jaz-midva (1995). Vrsta njegovih del je prevedena v tuje jezike, prevajal pa je tudi sam. "Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice, ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo. Najti pa jo mora vsak sam. Moraš vedeti, kaj si in kakšen si," je menil.
V prvi vrsti se je posvečal literaturi, predvsem poeziji. Njegova bibliografija, kamor spadajo poezija, proza, esejistika in prevodi v obeh smereh, obsega približno 115 knjižnih enot. Širšemu bralstvu je najbolj znan kot pesnik ljubezni. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 je založba Mladinska knjiga izdala izbor njegove ljubezenske poezije v knjigi Ljubezen – čudež duše in telesa. 90 pesmi, razdeljenih v več ciklov, je pesnik posvetil svoji ženi, zbirko pa zasnoval kot ljubezensko življenjsko zgodbo, ki stopa tudi v metaforo življenja samega.
Ciril Zlobec se je rodil leta 1925 v Ponikvah kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavsko družino je v bližnjem Avberju obiskoval italijansko osnovno šolo in v Gorici opravil prvo gimnazijo. Nadaljeval je v semenišču v Kopru, iz katerega so ga izključili ob odkritju, da piše pesmi v takrat prepovedanem slovenskem jeziku. Leta 1942 je postal aktivist Osvobodilne fronte, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom.
Pozneje je diplomiral na ljubljanski slavistiki, se zaposlil kot novinar ter deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev. Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985–1986) ter bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969–1999). Skupaj z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952–1957).
Svoje življenje je videl kot potovanje iz sebe vase. A kot razmišljal ob 90. rojstnem dnevu, je bil še vedno zelo daleč od tega, da bi se res spoznal:
Ukvarjal se je tudi s politiko. Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim s Prešernovo nagrado leta 1982.
Na koncertu so nastopili Maja Blagovič, Tjaša Bucik, Aleksander Ipavec - Ipo, Vesna Jevnikar, Vladimir Jurc, Tinkara Kovač, Gojmir Lešnjak - Gojc in Ana Mezgec. Glas Zlobca, ki je bil tudi častni občan Sežane, ostaja zapisan v besedi, ljubezni in človeški pokončnosti, so zapisali.
Sedem let je od tega, ko je slovenski književni prostor užalostila novica o slovesu Cirila Zlobca, pesnika, romanopisca publicista, prevajalca, novinarja, urednika, člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) in nekdanjega politika.
Podpisal je okoli 30 zbirk poezije in postal znan kot pesnik ljubezni. V slovenski kulturni spomin se je vtisnil že z intimistično pesniško zbirko Pesmi štirih, ki jo je leta 1953 izdal skupaj s Kajetanom Kovičem, Janezom Menartom in Tonetom Pavčkom. Poleg vrste pesniških zbirk je pozneje izdal še dva romana, več knjig esejev in publicistike. Prevajal je tudi imena svetovne literature, med drugim Danteja Alighierija, Leopardija, Carduccija in Quasimoda,
Med njegove pesniške zbirke spadajo Pesmi jeze in ljubezni (1968), Dve žgoči sonci (1972), Vračanja na Kras (1974), Beseda (1985), Nove pesmi (1985), Rod (1988), Moja kratka večnost (1989), Ljubezen dvoedina (1993), Stopnice k tebi (1995), Mojih sedemdeset (1995), Skoraj himna (1995) in Ti-jaz-midva (1995). Vrsta njegovih del je prevedena v tuje jezike, prevajal pa je tudi sam. "Pesniki v nasprotju s filozofi ne ponujamo resnice, ampak odprta vprašanja ljudi, ki resnico iščejo. Najti pa jo mora vsak sam. Moraš vedeti, kaj si in kakšen si," je menil.
V prvi vrsti se je posvečal literaturi, predvsem poeziji. Njegova bibliografija, kamor spadajo poezija, proza, esejistika in prevodi v obeh smereh, obsega približno 115 knjižnih enot. Širšemu bralstvu je najbolj znan kot pesnik ljubezni. Ob njegovem 90. rojstnem dnevu leta 2015 je založba Mladinska knjiga izdala izbor njegove ljubezenske poezije v knjigi Ljubezen – čudež duše in telesa. 90 pesmi, razdeljenih v več ciklov, je pesnik posvetil svoji ženi, zbirko pa zasnoval kot ljubezensko življenjsko zgodbo, ki stopa tudi v metaforo življenja samega.
Ciril Zlobec se je rodil leta 1925 v Ponikvah kot sedmi, zadnji otrok v kmečko-delavsko družino je v bližnjem Avberju obiskoval italijansko osnovno šolo in v Gorici opravil prvo gimnazijo. Nadaljeval je v semenišču v Kopru, iz katerega so ga izključili ob odkritju, da piše pesmi v takrat prepovedanem slovenskem jeziku. Leta 1942 je postal aktivist Osvobodilne fronte, ob razpadu Italije pa se je pridružil partizanom.
Pozneje je diplomiral na ljubljanski slavistiki, se zaposlil kot novinar ter deloval v kulturnih uredništvih različnih medijev. Predsedoval je Zvezi pisateljev Jugoslavije (1985–1986) ter bil dolgoletni glavni in odgovorni urednik Sodobnosti (1969–1999). Skupaj z Jankom Kosom je urejal tudi literarno revijo Beseda (1952–1957).
Svoje življenje je videl kot potovanje iz sebe vase. A kot razmišljal ob 90. rojstnem dnevu, je bil še vedno zelo daleč od tega, da bi se res spoznal:
Ukvarjal se je tudi s politiko. Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v predsedstvo prve samostojne slovenske države. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim s Prešernovo nagrado leta 1982.